Želja Boga, da bi se podaril, da bi našel prijatelje, ki bi hoteli sprejeti njegove darove, se kaže v odnosu do ostalih očakov: v njegovi milostni bližini in navzočnosti. Čeprav lika očakov Izaka in Jakoba nista tako močna, kot je lik Abrahama, ta dva vendarle občutita, da ju Jahve ščiti in ljubi.

Njun Bog ni tiran, ki bi ga lahko primerjali z babilonskimi božanstvi, ampak je neskončno dober in usmiljen.

Jakob, ki je veliko pretrpel v različnih preizkušnjah (1Mz 47,9), je pred svojo smrtjo priznal Božjo skrb zanj: »Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim« (1 Mz 48,15).

Posebej ganljivo je vodenje Božje ljubeče Previdnosti, opisano v zgodbi »egiptovskega« Jožefa, Jakobovega sina, ki so ga lastni bratje prodali v sužnost:

»GOSPOD pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto« (1 Mz 39,21). Kako ga je Bog spremljal, reševal in končno poveličal pred brati ter po njem rešil Jakobov rod lakote in smrti (1 Mz 37–50).

Pripoved o rešitvi zasužnjenih Izraelcev iz Egipta predstavlja osrednje starozavezno Božje dejanje in razodetje Božje usmiljene ljubezni. Hkrati je to predpodoba rešitve človeškega rodu iz suženjstva greha in zla po Jezusu Kristusu.

Bog razodene Mojzesu in posredno vsem Izraelcem svoje ime, ki pomeni Božjo rešilno navzočnost in moč: »Jahve«, »JAZ SEM, KI SEM« (2 Mz 3,14).

To pomeni: Jaz sem, in prav zato, ker sem – tu in sedaj navzoč med vami, – rešujem iz suženjstva!

Egipčanski bogovi pa niso, in prav zato, ker niso, mi tega ne morejo preprečiti!

Bog se zavzame za zatirani Izrael kot zvesti »Bog očetov« (2 Mz 3,16). V čutenju srca on »sliši« vzdihovanje in vpitje zasužnjenih Izraelcev, on »vidi« njihovo stisko (2 Mz 2,23; 3,7). On ima ljudstvo Izrael za »svoje ljudstvo« (2 Mz 3,7), »obiskal je Izraelove sinove« (2 Mz 4,31).

Medtem ko so bili Egipčani preskušani z nadlogami, je bilo Izraelu prizaneseno. Z »močno roko« (2 Mz 13,3) je ljudstvo na čudežen način rešeno iz suženjstva.

Nagib za to, da ljudstvo reši iz Egipta, je za Boga njegova dobrota, ki temelji na zavezi: »V svoji dobroti si vodil ljudstvo, ki si ga rešil; ga peljal s svojo močjo k svojemu svetemu bivališču« (2 Mz 15,13).

Na Sinaju sklene Bog na svojo pobudo z Izraelci zavezo. Bistvo te zaveze je njegova naklonjenost, njegova ljubezen.

Zaradi nje Bog tedaj slovesno izvoli rešence za »svoje ljudstvo«, za svojo lastnino: »Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi.

Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,3–6).

Kot znamenje svoje zaveze Bog nato podari Izraelu deset zapovedi, ta pa naj jih v duhu zvestobe izpolnjuje… In ko je zaveza sklenjena, povabi Bog predstavnike ljudstva v prijateljsko intimnost.

Čudovit in skrivnosten je opis te prijateljske intimnosti: »Nato so šli Mojzes, Aron, Nadab in Abihu ter sedemdeset starešin na goro. In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor samo nebo. In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili« (2 Mz 24,9–11).

Ali ni to hkrati čudovita predpodoba Božjega poznejšega prijateljskega evharističnega obeda in predpodoba končnega večnega gledanja in uživanja Boga na Jagnjetovi gostiji?

Če želite biti obveščeni o dejavnostih Odbora za posvetitev JMS, vpišite spodaj svoje kontaktne podatke. Polja, ki so označena z modrim, je potrebno obvezno izpolniti.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU