| Nebesa 
                                                so tudi za naju Neka 
                                                Bogu posvečena oseba takole 
                                                opisuje obhajanje prvih sobot 
                                                v svojih otroških letih:  
                                                    »Prvi 
                                                    stik s fatimskimi dogodki, 
                                                    ki spodbujajo češčenje Jezusovega 
                                                    in Marijinega Srca, sem 
                                                    doživela že v svojem otroštvu, 
                                                    in sicer v prvih povojnih 
                                                    letih. Takrat 
                                                so nas v šoli učili, da Boga 
                                                ni. Ne spomnim se pa, da 
                                                bi nas kdaj prepričevali, da 
                                                ni Marije, morda zato, ker v 
                                                njej niso videli kake posebne 
                                                nevarnosti. In vendar se 
                                                je izkazalo, da je Bog ravno 
                                                po njej podaril posebne milosti 
                                                za naš čas. Za 
                                                njen milostni poseg v Fatimi 
                                                na Portugalskem sem izvedela 
                                                okrog svojega prvega svetega 
                                                obhajila. Vest o prikazovanjih 
                                                trem pastirčkom, o Marijinih 
                                                sporočilih, o prvih dveh že 
                                                uresničenih skrivnostih, je 
                                                bila tema pogovorov med sestrično 
                                                in menoj, ko sva skupaj čuvale 
                                                živino na pašniku.  Nebesa 
                                                so tudi za naju Ugotavljale 
                                                sva: "Marija je pastirčkom 
                                                obljubila nebesa! Torej nebesa 
                                                so! Tudi za naju! Vendar morava 
                                                zmoliti še veliko rožnih vencev!" 
                                                Spominjam se, da sva takrat 
                                                s sestrično, po zgledu pastirčkov, 
                                                začeli na paši moliti rožni 
                                                venec. Požrtvovalni 
                                                župnik, ki je čez drn in strn 
                                                občasno prihajal tudi v našo 
                                                vasico, nam je med drugim razložil 
                                                tudi Marijino naročilo glede 
                                                pobožnosti prvih petih sobot 
                                                v mesecu in njeno obljubo tistim, 
                                                ki jo bodo z gorečnostjo opravili. 
                                                 
                                                    Dal 
                                                    nam je čas za premislek 
                                                    z naročilom, naj mu svojo 
                                                    odločitev sporočijo tisti, 
                                                    ki se nameravajo odzvati 
                                                    Marijinemu vabilu, nakar 
                                                    bomo začeli s pripravo. Šele 
                                                sedaj, ko bolj natančno premišljujem 
                                                o teh že precej oddaljenih dogodkih, 
                                                bolje razumem svojo mamo in 
                                                njeno vztrajno prizadevanje, 
                                                da bi se tudi jaz odzvala Marijinemu 
                                                vabilu.  
                                                    Domnevam, 
                                                    da je bila zaradi tedanjih 
                                                    povojnih razmer upravičeno 
                                                    zaskrbljena za zveličanje 
                                                    svojih otrok, saj nam ni 
                                                    mogla zagotoviti temeljite 
                                                    verske vzgoje. In 
                                                    sredi tega veri in Cerkvi 
                                                    sovražnega viharja, zažiga 
                                                    nadškofa Vovka in zasliševanja 
                                                    otrok v šolskih klopeh, 
                                                    se kar naenkrat pojavi Marijino 
                                                    sporočilo s čudovito obljubo 
                                                    'milosti, ki so potrebne 
                                                    za zveličanje' vsem tistim, 
                                                    ki bodo opravili pobožnost 
                                                    v čast njenemu brezmadežnemu 
                                                    Srcu. Mama te priložnosti 
                                                    nikakor ni hotela zamuditi! In 
                                                tudi jaz ne! Z zaupanjem in 
                                                hvaležnostjo sem se odzvala 
                                                Marijinemu vabilu in začela 
                                                opravljati pobožnost. Nenadoma 
                                                pa se je na poti njenega izpolnjevanja 
                                                pojavila resna ovira. 
                                                    Učiteljica 
                                                    naju je s sošolko, ki je 
                                                    tudi opravljala pobožnost, 
                                                    predlagala, da se udeleživa 
                                                    brezplačnih počitnic na 
                                                    morju, ki pa so sovpadale 
                                                    s prvo soboto v mesecu. 
                                                    Kaj storiti? 'Priložnost 
                                                    za počitnice je treba izkoristiti,' 
                                                    so dejali nekateri, 'sobot 
                                                    pa imaš še veliko pred seboj'. 
                                                     Nebesa 
                                                so tudi za naju Moja 
                                                mama pa je razmišljala drugače 
                                                … Skupaj s 'svetimi ženami' 
                                                v naši vasi je izdelala podroben 
                                                načrt, ki je v počitnice vključil 
                                                tudi spoved in obhajilo na prvo 
                                                soboto, nakar je vse skupaj 
                                                izročila v Božje roke. Načrt 
                                                se je do potankosti uresničil. 
                                                S sošolko sva zaprosili za izhod 
                                                iz tabora zaradi obiska pri 
                                                starejši gospe, ki je nekoč 
                                                živela v naši vasi in sedaj 
                                                zelo trpi zaradi domotožja. 
                                                To je bila čista resnica! Dovolili 
                                                so nama izhod brez spremstva, 
                                                saj sva povedali, da nama bo 
                                                gospa prišla naproti. Sicer 
                                                pa sploh nisva vedeli njenega 
                                                naslova. 
                                                    Ta 
                                                    požrtvovalna žena je tisti 
                                                    dan pod pekočim soncem prehodila 
                                                    dokaj dolgo pot, da nama 
                                                    je prišla naproti in naju 
                                                    pospremila nazaj do cerkvice 
                                                    Marije Snežne na hribu blizu 
                                                    njenega doma.  Tu 
                                                se nam je čez nekaj časa pridružil 
                                                duhovnik, ki ga je gospa naprosila, 
                                                naj nama v teh izrednih razmerah 
                                                omogoči opraviti pobožnost prvih 
                                                sobot. Tudi on je imel za seboj 
                                                kar nekaj kilometrov pešačenja 
                                                …  Po 
                                                končanem obredu in okrepčilu 
                                                na domu prijazne gospe sva se 
                                                s sošolko, s srcem polnim veselja 
                                                in tihega ponosa nad najino 
                                                skrivnostjo, srečno vrnili v 
                                                tabor. Upali sva, da je bila 
                                                Marija vesela zaupanja tolikih 
                                                src v njeno obljubo in tolikih 
                                                z ljubeznijo darovanih žrtev 
                                                v zadoščenje njenemu brezmadežnemu 
                                                Srcu.« Nebesa. 
                                                 
                                                    Presveto 
                                                Srce Jezusovo, usmili se nas! 
                                                Brezmadežno Srce Marijino, bodi 
                                                naše rešenje!      Če želite biti obveščeni 
                                                o dejavnostih Odbora za 
                                                posvetitev JMS, vpišite spodaj 
                                                svoje kontaktne podatke. Polja, 
                                                ki so označena 
                                                z modrim, je potrebno 
                                                obvezno 
                                                izpolniti.    |